[ Pobierz całość w formacie PDF ]
pokesal svojega grdega dejanja.«
Rodana se je domislila.
»Le stoj,« ga je meãila. »Pravijo, da bodo menihi pri0 li
v na0 e kraje. V Stiãno. Do njih pojdi, ko pridejo, ãe meni
ne verjame0 , kar ti pravim.«
A Mihael je odloãno odmajal z glavo in ni rekel nobe-
ne veã.
Jelena je nemo gledala Mihaela in rdela.
Velikani so vstali. Najstarej0 i je dejal:
»Dva bosta pasla drobnico, drugi pojdemo na lov. Ali
je prav tako, mati?«
»Pa kakega goloba mi tudi dobite za bolnika!«je Ro-
dana pokimala. »In kmalu se vrnite.«
106
BELI MENIHI
BESeDA
Tudi Rodana sama je 0 la nabirat zdravilnih zeli. Jele-
na je ostala sama doma in prekuhavala in precejala ze-
li0 ãne soke.
Kar se je vsa zasopla vrnila Rodana in povedala, da je
videla bele menihe, ki so res Ïe pri0 li, da bi v Stiãni zi-
dali samostan.
107
BELI MENIHI
BESeDA
VIII.
enihi so spe0 no potovali po gladki in ravni cesti
Mproti ·entvidu.
Dolina med Vi0 njo goro in Stiãno je bila taãas res pu-
sta in 0 e precej zarasla s staro hosto.
Vendar pater Konrad ni veã godrnjal, preveã so se mu
bili Ïe prikupili domaãini, kolikor jih je do zdaj spoznal.
»Res, niã napaãni ljudje!« jih je v mislih ljubil Ïe moã-
no. »Dobri so in mehki, o, lepo se bo dalo Ïiveti med
njimi!« Pater Herand je 0 epetal psalme in se ni nikamor
oziral. Nejevolja na Vi0 enjske je opata Ïe minila. Srce
mu je bilo lahko in veselo. Stiãna, kraj novega, velikega
dela za ljudstvo in za ãe0 ãenje Matere boÏje, Ïe ne more
biti veã daleã.
»Vodi nas najprej v Stiãno!« je velel Somraku.
»Lahko, saj nam je skoraj spotoma.«
Z velike ceste so zavili na levo, 0 li po ozkem potu ob
Sti0 kem potoku in kmalu pri0 li v Stiãno.
Ob potoku pod vasico je opat velel spremstvu, naj po-
stoji, sam pa je z obema menihoma obstal, kjer stoji se-
danji samostan.
108
BELI MENIHI
BESeDA
»Doma smo,« je opat ginjen dejal. In vsi trije so, ka-
kor bi jim kdo velel, obenem razjahali, pokleknili in se
zatopili v tiho molitev. Ko so spet vstali in se zavihteli na
konje, so imeli rosne oãi.
Preden so na potu proti ·entvidu spet pri0 li na veliko
cesto, so po kameniti vi0 ini nad potjo opazili razseÏne
razvaline.
»Kaj pa je to?« je opat vpra0 al.
»Vir, stari Vir,« je Somrak pravil. »To so ostanki sta-
rega mesta.«
Ko so pri0 li bliÏe, so videli neizmerne mnoÏine reza-
nega kamna, ki je leÏal vse navzkriÏ.
»Kakor nala0 ã!« se je opat veselil. »Vse gradivo za na0
samostan je tako rekoã Ïe pripravljeno!«
»Samo prepeljati ga je treba, pa bo!« se je pater Kon-
rad smehljal.
Pater Herand je molãal.
»To gradivo je pagansko delo,« je naposled rekel. »Za
kr0 ãanski samostan ne bo blagoslova imelo, mislim jaz.«
Opat je imel potrpljenje s hudim moÏem in ni rekel
niã, pater Konrad pa se je dobrodu0 no nasmehnil:
»Ljubi pater Herand, ne bodi no tako hud! Kaj ne
vidi0 , kako sonce lepo sije? In da kamenja ne bo treba
0 ele rezati, ãe uporabimo tega? To, mislim, je Ïe velik
blagoslov.«
Ali pater Herand je molãal noter do ·entvida.
109
BELI MENIHI
BESeDA
·entvid je bil Ïe v tistih ãasih velik kraj in ·entvidci so
bili tudi Ïe taãas zelo ponosni in samozavestni ljudje in
so radi sli0 ali, ãe jim je kdo rekel, da so me0 ãani ali vsaj
trÏani; ãe bi jim pa kdo dejal, da so va0 ãani, bi bil kriv
grdega tepeÏa; saj se je vedelo o njih, da se radi stepo.
Sicer pa so bili tudi Ïe taãas srãno dobri in gostoljubni
ljudje.
In dobro se jim je godilo. Na sejem, ki so ga imeli vsa-
ko nedeljo, so prodajavci in kupci vreli iz vse Slovenske
krajine.
Sejmi so bili dobri in kaj hrupni; nekateri so trpeli po
tri dni in so neki bili taki, da so govorili o njih: »Prvi dan
je sejem za mladiãe, drugi dan za dekliãe in tretji dan za
hudiãe.«
In 0 e drugi so vedeli povedati o grdobijah, ki so se go-
dile ob takih sejmih: »Ko bi te morala poiskati smrt,
prosi Boga, da bi tisto bilo ob semanjih dnevih, ker taãas
je ves pekel tu in ni nobenega hudiãa doma.«
Spomin na tiste sejme je zapisan in pripoveduje, kako
imenitni so bili in da so Ljubljani sami odÏirali trgovski
zasluÏek, dokler jih deÏelni knez ni odpravil na pro0 njo
ljubljanskih trgovcev.
Ko so torej menihi z vsem spremstvom pri0 li v ·ent-
vid, je bilo skoraj Ïe poldne in prav vroãe.
Somrak jih je vodil naravnost do Ïupni0 ãa.
110
BELI MENIHI
BESeDA
Bilo je zaprto. Na trkanje in vpitje se naglo odpró vra- [ Pobierz całość w formacie PDF ]
zanotowane.pl doc.pisz.pl pdf.pisz.pl szkicerysunki.xlx.pl
pokesal svojega grdega dejanja.«
Rodana se je domislila.
»Le stoj,« ga je meãila. »Pravijo, da bodo menihi pri0 li
v na0 e kraje. V Stiãno. Do njih pojdi, ko pridejo, ãe meni
ne verjame0 , kar ti pravim.«
A Mihael je odloãno odmajal z glavo in ni rekel nobe-
ne veã.
Jelena je nemo gledala Mihaela in rdela.
Velikani so vstali. Najstarej0 i je dejal:
»Dva bosta pasla drobnico, drugi pojdemo na lov. Ali
je prav tako, mati?«
»Pa kakega goloba mi tudi dobite za bolnika!«je Ro-
dana pokimala. »In kmalu se vrnite.«
106
BELI MENIHI
BESeDA
Tudi Rodana sama je 0 la nabirat zdravilnih zeli. Jele-
na je ostala sama doma in prekuhavala in precejala ze-
li0 ãne soke.
Kar se je vsa zasopla vrnila Rodana in povedala, da je
videla bele menihe, ki so res Ïe pri0 li, da bi v Stiãni zi-
dali samostan.
107
BELI MENIHI
BESeDA
VIII.
enihi so spe0 no potovali po gladki in ravni cesti
Mproti ·entvidu.
Dolina med Vi0 njo goro in Stiãno je bila taãas res pu-
sta in 0 e precej zarasla s staro hosto.
Vendar pater Konrad ni veã godrnjal, preveã so se mu
bili Ïe prikupili domaãini, kolikor jih je do zdaj spoznal.
»Res, niã napaãni ljudje!« jih je v mislih ljubil Ïe moã-
no. »Dobri so in mehki, o, lepo se bo dalo Ïiveti med
njimi!« Pater Herand je 0 epetal psalme in se ni nikamor
oziral. Nejevolja na Vi0 enjske je opata Ïe minila. Srce
mu je bilo lahko in veselo. Stiãna, kraj novega, velikega
dela za ljudstvo in za ãe0 ãenje Matere boÏje, Ïe ne more
biti veã daleã.
»Vodi nas najprej v Stiãno!« je velel Somraku.
»Lahko, saj nam je skoraj spotoma.«
Z velike ceste so zavili na levo, 0 li po ozkem potu ob
Sti0 kem potoku in kmalu pri0 li v Stiãno.
Ob potoku pod vasico je opat velel spremstvu, naj po-
stoji, sam pa je z obema menihoma obstal, kjer stoji se-
danji samostan.
108
BELI MENIHI
BESeDA
»Doma smo,« je opat ginjen dejal. In vsi trije so, ka-
kor bi jim kdo velel, obenem razjahali, pokleknili in se
zatopili v tiho molitev. Ko so spet vstali in se zavihteli na
konje, so imeli rosne oãi.
Preden so na potu proti ·entvidu spet pri0 li na veliko
cesto, so po kameniti vi0 ini nad potjo opazili razseÏne
razvaline.
»Kaj pa je to?« je opat vpra0 al.
»Vir, stari Vir,« je Somrak pravil. »To so ostanki sta-
rega mesta.«
Ko so pri0 li bliÏe, so videli neizmerne mnoÏine reza-
nega kamna, ki je leÏal vse navzkriÏ.
»Kakor nala0 ã!« se je opat veselil. »Vse gradivo za na0
samostan je tako rekoã Ïe pripravljeno!«
»Samo prepeljati ga je treba, pa bo!« se je pater Kon-
rad smehljal.
Pater Herand je molãal.
»To gradivo je pagansko delo,« je naposled rekel. »Za
kr0 ãanski samostan ne bo blagoslova imelo, mislim jaz.«
Opat je imel potrpljenje s hudim moÏem in ni rekel
niã, pater Konrad pa se je dobrodu0 no nasmehnil:
»Ljubi pater Herand, ne bodi no tako hud! Kaj ne
vidi0 , kako sonce lepo sije? In da kamenja ne bo treba
0 ele rezati, ãe uporabimo tega? To, mislim, je Ïe velik
blagoslov.«
Ali pater Herand je molãal noter do ·entvida.
109
BELI MENIHI
BESeDA
·entvid je bil Ïe v tistih ãasih velik kraj in ·entvidci so
bili tudi Ïe taãas zelo ponosni in samozavestni ljudje in
so radi sli0 ali, ãe jim je kdo rekel, da so me0 ãani ali vsaj
trÏani; ãe bi jim pa kdo dejal, da so va0 ãani, bi bil kriv
grdega tepeÏa; saj se je vedelo o njih, da se radi stepo.
Sicer pa so bili tudi Ïe taãas srãno dobri in gostoljubni
ljudje.
In dobro se jim je godilo. Na sejem, ki so ga imeli vsa-
ko nedeljo, so prodajavci in kupci vreli iz vse Slovenske
krajine.
Sejmi so bili dobri in kaj hrupni; nekateri so trpeli po
tri dni in so neki bili taki, da so govorili o njih: »Prvi dan
je sejem za mladiãe, drugi dan za dekliãe in tretji dan za
hudiãe.«
In 0 e drugi so vedeli povedati o grdobijah, ki so se go-
dile ob takih sejmih: »Ko bi te morala poiskati smrt,
prosi Boga, da bi tisto bilo ob semanjih dnevih, ker taãas
je ves pekel tu in ni nobenega hudiãa doma.«
Spomin na tiste sejme je zapisan in pripoveduje, kako
imenitni so bili in da so Ljubljani sami odÏirali trgovski
zasluÏek, dokler jih deÏelni knez ni odpravil na pro0 njo
ljubljanskih trgovcev.
Ko so torej menihi z vsem spremstvom pri0 li v ·ent-
vid, je bilo skoraj Ïe poldne in prav vroãe.
Somrak jih je vodil naravnost do Ïupni0 ãa.
110
BELI MENIHI
BESeDA
Bilo je zaprto. Na trkanje in vpitje se naglo odpró vra- [ Pobierz całość w formacie PDF ]