[ Pobierz całość w formacie PDF ]
Vsi trije sinovi so poloÏili Ïlico na mizo.
»Da ne veã na0 e!« so rekli vsi trije hkrati.
»Ne veã!« je vzdihnil oãe in je tudi sam odmaknil
skledo.
Mati, vsi trije sinovi, hlapci in dekle, vsi so gledali
nanj plahi in osramoãeni.
Starej0 i je izpregovoril:
»Kako, ãemu in kedaj to nam povejte, oãe!«
Potnik si je nalil vina, pil je, nato pa je zmajal z rame-
ni.
113
TROJE POVESTI
BESeDA
»Kako da niso na0 e te lehe, ãemu in od kedaj? Da bi
jaz sam to vedel! ·le so, kakor gre oblak: pravkar je 0 e vi-
sel na nebu, ali ãlovek pogleda in vidi oblaka ni veã.
Kam je 0 el, kako in kedaj?«
Tako je govoril oãe, ali pogledal ni v oãi ne materi, ne
sinovom, niti hlapcem ne.
Starej0 i je vstal in je bil ves zamolkel v obraz; rekel je:
»Poveãerjali smo, zdaj pa 0 e molimo, da se Bog usmili
nas vseh skupaj ter na0 e domaãije.«
Nato se je napotil v dolino in do tistih leh za poto-
kom. Prej so mu bile kakor vse druge lehe: gledal je in
mislil, kako bodo rodile in koliko bodo dale. Zdaj pa se
je ozrl nanje in oko se mu je zarosilo, kakor da je ugle-
dal tam uÏaljeno sestro. Lehe 0 e niso bile izorane, di0 alo
pa je iz njih tako soãno in blago, kakor di0 i le domaãa
zemlja.
Starej0 i se je sklonil, pa je zgrabil s pestjo kos vlaÏne
prsti. Takrat mu je segla v srce velika bridkost.
»Rodila si, zemlja, svojim sinovom, zato ker si jih lju-
bila, kakor so te ljubili. Ne rôdi, zemlja, gre0 nikom! Za-
krkni svoja dojna prsa!«
Zaluãil je prst na leho in je 0 el. ·el pa je v reber, do
Kovaãevih. Niã veã ni 0 el potihoma do vrta, da bi pre-
skoãil plot, temveã stopil je mo0 ko ãez hi0 ni prag.
»Mana!« je poklical v veÏi.
114
TROJE POVESTI
BESeDA
Mana je pri0 la, njen obraz pa je bil Ïalosten; oãi niso
bile veã tako bistre, lica ne veã tako rdeãa kakor prej.
Starej0 i jo je prijel za roko in je rekel:
»Na vrt stopiva, pod tisto jablan, kjer sva sklenila lju-
bezen za zmerom.«
·la sta na vrt, ki je bil ves Ïe v senci; nad ãrnimi veja-
mi so se vÏigale zgodnje bele zvezde.
»Zdaj bo leto dni, ko sva si v roko segla,« je rekel Pot-
nikov. »Na to klop sédi, kjer sva takrat sedela. Nisem ti
povedal do nocoj, ali nocoj ti povem: Ïe tisto noã in tisto
uro, ko sva sklenila ljubezen, se mi je hudo storilo pri
srcu.«
Pogledala ga je prestra0 ena.
»Tudi meni se je hudo storilo tisto noã. Ko sem gleda-
la skozi okno, se mi je zazdelo, da so zvezde nenadoma
vse ugasnile, kakor da jih je popila noã; oblaka pa ni bilo
od nikoder in tudi jutro je bilo 0 e daleã.«
Potnikov je pomislil.
»To je bilo prav tisto noã, ko je Ïupnik sam videl ãrne
ptice na nebu: pri0 le so jate od vseh strani in so zasenãi-
le nebe0 ke zvezde. Tako je povedal na priÏnici in nam je
oznanjal hude ãase, mi pa mu nismo verjeli. Zdaj je v
grobu, Bog mu daj nebesa, njegovo oznanjenje pa se je
oãitno izpolnilo, da bi se ne bilo tako!«
Mano je zazeblo do du0 e; ali na vrtu ni bilo mraz in
tudi vetra ni bilo. Rekla je:
115
TROJE POVESTI
BESeDA
»Strah me je da bi le vedela, kóga me je strah! Ne
bojim se nikogar, ki stoji pred menoj, pa ãe bi bila sama
smrt. Ali bojim se, ker ne vidim nikogar in ker niã ne
vem, zakaj da je srce Ïalostno.«
On pa je odgovoril:
»Kaj me je skrb in mar, odkod da je pri0 la toãa gor-
jé, da je pri0 la in pobila! Zdi se mi ãasih, da se pod mano
zemlja maje in da se bo vsa dolina pogreznila. Na tisto
mislim, kar sem sli0 al pri sveti Trojici za velikim oltar-
jem. Kdor tam pritisne uho na mokra tla, sli0 i jezero glo-
boko spodaj; tako zamolklo 0 umi, da je ãloveka strah in
groza. Tam na dnu je bila pred davnimi ãasi bogata fara,
pa jo je zemlja pogoltnila, zato ker ni bila vredna, da bi
Ïivela. Znamenja kaÏejo, da je blizu huda ura, jaz pa
ne bom ãakal te Ïalosti in sramote.«
»Kaj misli0 in kam?« je vzkliknila Mana.
»Toliko vem nocoj, da ne bom ãakal dneva, ko se do-
lina pogrezne. To sem ti pri0 el povedat, zato da ne bo0
jokala, kadar zadenem svojo culo na ramo. Lahko jutri,
lahko pojutri0 njem.«
»Kako bo meni sami? Kamor pojde0 , pojdem s teboj!«
Potnikov je dolgo pomislil, nato pa je rekel:
»Ne more0 z menoj. Jaz sam ne vem za pot in tudi ne
bom vedel zanjo, kadar jo nastopim.«
Nanagloma je vstal in je stopil prednjo.
116
TROJE POVESTI
BESeDA
»Ampak to vem in to ti reãem: ãe bi se ta na0 a dolina
pogreznila za sto klafter in 0 e globlje, prav do pekla
s temi rokami jo bom izkopal.«
»S teboj pojdem,« je vzkliknila Mana; Ïe so bile sol-
ze v oãeh in v besedi.
»Ne more0 z menoj. Poslu0 aj dobro in zapomni si,
kak0 na je moja misel in namera. Moja misel je ta, da se
izpolnijo vsa znamenja, ne le tista, ki nam jih je bil Ïup-
nik razodel. Kakor zakleta je dolina; hi0 e se majó, gospo-
darji pa ne vidijo razpok, temveã vriskajo pod trhlo stre-
ho; tako bodo vriskali, dokler ne izpregledajo pod tra- [ Pobierz całość w formacie PDF ]
zanotowane.pl doc.pisz.pl pdf.pisz.pl szkicerysunki.xlx.pl
Vsi trije sinovi so poloÏili Ïlico na mizo.
»Da ne veã na0 e!« so rekli vsi trije hkrati.
»Ne veã!« je vzdihnil oãe in je tudi sam odmaknil
skledo.
Mati, vsi trije sinovi, hlapci in dekle, vsi so gledali
nanj plahi in osramoãeni.
Starej0 i je izpregovoril:
»Kako, ãemu in kedaj to nam povejte, oãe!«
Potnik si je nalil vina, pil je, nato pa je zmajal z rame-
ni.
113
TROJE POVESTI
BESeDA
»Kako da niso na0 e te lehe, ãemu in od kedaj? Da bi
jaz sam to vedel! ·le so, kakor gre oblak: pravkar je 0 e vi-
sel na nebu, ali ãlovek pogleda in vidi oblaka ni veã.
Kam je 0 el, kako in kedaj?«
Tako je govoril oãe, ali pogledal ni v oãi ne materi, ne
sinovom, niti hlapcem ne.
Starej0 i je vstal in je bil ves zamolkel v obraz; rekel je:
»Poveãerjali smo, zdaj pa 0 e molimo, da se Bog usmili
nas vseh skupaj ter na0 e domaãije.«
Nato se je napotil v dolino in do tistih leh za poto-
kom. Prej so mu bile kakor vse druge lehe: gledal je in
mislil, kako bodo rodile in koliko bodo dale. Zdaj pa se
je ozrl nanje in oko se mu je zarosilo, kakor da je ugle-
dal tam uÏaljeno sestro. Lehe 0 e niso bile izorane, di0 alo
pa je iz njih tako soãno in blago, kakor di0 i le domaãa
zemlja.
Starej0 i se je sklonil, pa je zgrabil s pestjo kos vlaÏne
prsti. Takrat mu je segla v srce velika bridkost.
»Rodila si, zemlja, svojim sinovom, zato ker si jih lju-
bila, kakor so te ljubili. Ne rôdi, zemlja, gre0 nikom! Za-
krkni svoja dojna prsa!«
Zaluãil je prst na leho in je 0 el. ·el pa je v reber, do
Kovaãevih. Niã veã ni 0 el potihoma do vrta, da bi pre-
skoãil plot, temveã stopil je mo0 ko ãez hi0 ni prag.
»Mana!« je poklical v veÏi.
114
TROJE POVESTI
BESeDA
Mana je pri0 la, njen obraz pa je bil Ïalosten; oãi niso
bile veã tako bistre, lica ne veã tako rdeãa kakor prej.
Starej0 i jo je prijel za roko in je rekel:
»Na vrt stopiva, pod tisto jablan, kjer sva sklenila lju-
bezen za zmerom.«
·la sta na vrt, ki je bil ves Ïe v senci; nad ãrnimi veja-
mi so se vÏigale zgodnje bele zvezde.
»Zdaj bo leto dni, ko sva si v roko segla,« je rekel Pot-
nikov. »Na to klop sédi, kjer sva takrat sedela. Nisem ti
povedal do nocoj, ali nocoj ti povem: Ïe tisto noã in tisto
uro, ko sva sklenila ljubezen, se mi je hudo storilo pri
srcu.«
Pogledala ga je prestra0 ena.
»Tudi meni se je hudo storilo tisto noã. Ko sem gleda-
la skozi okno, se mi je zazdelo, da so zvezde nenadoma
vse ugasnile, kakor da jih je popila noã; oblaka pa ni bilo
od nikoder in tudi jutro je bilo 0 e daleã.«
Potnikov je pomislil.
»To je bilo prav tisto noã, ko je Ïupnik sam videl ãrne
ptice na nebu: pri0 le so jate od vseh strani in so zasenãi-
le nebe0 ke zvezde. Tako je povedal na priÏnici in nam je
oznanjal hude ãase, mi pa mu nismo verjeli. Zdaj je v
grobu, Bog mu daj nebesa, njegovo oznanjenje pa se je
oãitno izpolnilo, da bi se ne bilo tako!«
Mano je zazeblo do du0 e; ali na vrtu ni bilo mraz in
tudi vetra ni bilo. Rekla je:
115
TROJE POVESTI
BESeDA
»Strah me je da bi le vedela, kóga me je strah! Ne
bojim se nikogar, ki stoji pred menoj, pa ãe bi bila sama
smrt. Ali bojim se, ker ne vidim nikogar in ker niã ne
vem, zakaj da je srce Ïalostno.«
On pa je odgovoril:
»Kaj me je skrb in mar, odkod da je pri0 la toãa gor-
jé, da je pri0 la in pobila! Zdi se mi ãasih, da se pod mano
zemlja maje in da se bo vsa dolina pogreznila. Na tisto
mislim, kar sem sli0 al pri sveti Trojici za velikim oltar-
jem. Kdor tam pritisne uho na mokra tla, sli0 i jezero glo-
boko spodaj; tako zamolklo 0 umi, da je ãloveka strah in
groza. Tam na dnu je bila pred davnimi ãasi bogata fara,
pa jo je zemlja pogoltnila, zato ker ni bila vredna, da bi
Ïivela. Znamenja kaÏejo, da je blizu huda ura, jaz pa
ne bom ãakal te Ïalosti in sramote.«
»Kaj misli0 in kam?« je vzkliknila Mana.
»Toliko vem nocoj, da ne bom ãakal dneva, ko se do-
lina pogrezne. To sem ti pri0 el povedat, zato da ne bo0
jokala, kadar zadenem svojo culo na ramo. Lahko jutri,
lahko pojutri0 njem.«
»Kako bo meni sami? Kamor pojde0 , pojdem s teboj!«
Potnikov je dolgo pomislil, nato pa je rekel:
»Ne more0 z menoj. Jaz sam ne vem za pot in tudi ne
bom vedel zanjo, kadar jo nastopim.«
Nanagloma je vstal in je stopil prednjo.
116
TROJE POVESTI
BESeDA
»Ampak to vem in to ti reãem: ãe bi se ta na0 a dolina
pogreznila za sto klafter in 0 e globlje, prav do pekla
s temi rokami jo bom izkopal.«
»S teboj pojdem,« je vzkliknila Mana; Ïe so bile sol-
ze v oãeh in v besedi.
»Ne more0 z menoj. Poslu0 aj dobro in zapomni si,
kak0 na je moja misel in namera. Moja misel je ta, da se
izpolnijo vsa znamenja, ne le tista, ki nam jih je bil Ïup-
nik razodel. Kakor zakleta je dolina; hi0 e se majó, gospo-
darji pa ne vidijo razpok, temveã vriskajo pod trhlo stre-
ho; tako bodo vriskali, dokler ne izpregledajo pod tra- [ Pobierz całość w formacie PDF ]